INTERVJU: GREGOR MIKLIČ
Trener je tisti, ki lahko nekaj zagnanih fantov in deklet spremeni v vrhunsko ekipo.
Pri CALCIT BIKE TEAM-GTu si po najboljših močeh prizadevamo, da bi to dosegli. Eden glavnih krivcev za naš napredek v zadnjih letih je zagotovo trener Gregor Miklič, ki v zadnjih treh letih v klubu deluje kot trener olimpijskega krosa kategorij U15, U17, U19, U23, ELITE in MASTERS.
Pod njegovo taktirko se potijo nekateri največji potencijali Slovenskega gorskega kolesarstva.
V klubu seveda delujejo še drugi trenerji (Luka Žele,Manca Vrhovnik,Luka Kodra, Mohor Vrhovnik in pomočniki), ki bodo priložnost za predstavitev na naši strani dobili v prihodnjih tednih.
Tokrat vam predstavljamo trenerja Gregorja Mikliča.
CALCIT-GT: Od kdaj se že ukvarjaš s kolesarstvom?
Od leta 1992.
V gorsko kolesarstvo sta me zvabila Marko Šimenc Mac, ki je danes še
vedno povezan z gorskim kolesartvom, kot učitelj, drugače pa vodi uspešno podjetje v povezavi z adrenalinskimi športi in bivši odličen deskar Dejan Košir, ki mi je posodil svojega takrat povsem novega Checker Piga s takrat najhujšo XT opremo.
Prva tekma na kateri sem nastopil, se je odvijala na smučišču Ulovka pri Vrhniki. Če se ne motim, je takrat zmagovalec med člani za nagrado prejel satelitsko anteno. Kar je bilo za tiste čase fenomenalna nagrada, glede na to, da nas je večina imela še strešne antene, o kabelski pa ni bilo ne duha ne sluha.
CALCIT-GT: Si se pred tem ukvarjal s kakšnim drugim športom. (ali pa med kolesarsko kariero)
V osnovni šoli sem se tri leta aktivno ukvarjal s smučanjem, a ker sem bil droben in majhen, me je na tekmah veter dobesedno odpihnil. Tako sem zaradi slabih genov v sedmem razredu končal kratko kariero. Sledilo je še leto dni igranja in treniranja košarke na Jesenicah, a žal spet zaradi mojih dimenzij tekmovalno gledano neuspešno. V prvem letniku gimnazije sem nato bolj „bluzil“. Rekreacija je potekala zgolj v obliki smučanja izven smučišča v Kr. Gori, kjer smo se vsak dan preganjali med drevesi. Poleti pa v obliki košarkaške rekreacije na šolskem igrišču.
Med aktivno kolesarsko kariero sem se za popestritev in izboljšanje splošne kondicijske pripravljenosti ukvarjal še s tekom, plavanjem, hojo v hribe in turnim smučanjem, ki je sedaj postal šport številka ena v zimskih mesecih.
CALCIT-GT: V katerih disciplinah si tekmoval?
Tekmoval sem v krosu, vzponu, na cestnem kolesu in na začetku tudi v spustu. Takrat nas je večina gorskih kolesarjev vozila obe disciplini, saj so bila kolesa za kros in spust enaka. Le malce več ščitnikov smo si nadeli. Vzmetenja še ni bilo oz. se je takrat šele začelo razvijati.
CALCIT-GT: V katerih klubih si bil aktiven kot tekmovalec in kakšne so bile njihove značilnosti?
Začel sem v domači Kranjski Gori, kjer smo skupaj z zgoraj omenjenim Mac-om ustanovili klub. Za njegovo ustanovitev, organizacijo in prireditve, ki smo jih organizirali, smo skrbeli sami, pri tem smo se res veliko naučili. To so bili lepi začetki s polno mladostne zagnanosti in entuziazma.
Leta 1994 sem prestopil v tedaj enega največjih klubov Uni team, ki ga je vodil Srečo Komac. Sam klub in njegovo vodenje mi je ostalo v res lepem spominu. Tekmovalcev je bilo ogromno in med njimi tudi nekaj vrhunskih (Drašler, Kaiser, Trobevšek, Komac…). Tako je že konkurenca znotraj kluba poskrbela za vrhunske dosežke. Zakonca Komac sta za nas lepo skrbela in vsaj meni dala lepo popotnico za naprej.
Sledilo je kratko obdobje dveh let, ko sem se vrnil nazaj na Gorenjsko in sicer v Radovljico k takratnemu Red Bull-u. Tu sta nas g. Planinšek in trener Rovanšek naučila, kako s pridnostjo in majhnimi sredstvi iztržiti največ.
V novem tisočletju sem nato prestopil v Novice Extreme. Sam klub ni imel samo gorskih kolesarjev, ampak so bili člani tudi drugi vrhunski športniki. Najbolj znani med njimi je bil npr. Iztok Čop. Kot tekmovalec sem se tu naučil, da vrhunski športniki niso noben „baubau“ampak čisto običajni in prijazni ljudje. Poleg odlične medijske pokritosti za kar je bil odgovoren g. Kališnik (op.p. danes odgovorni urednik Poleta),
sem imel čast spoznati enega najboljših kolesarjev in danes uspešnega podjetnika Primoža Čerina. Bil je trener, svetovalec, vezni člen pri povezavi s cestnimi ekipami, serviser in predvsem dober prijatelj na katerega se lahko še danes zanesem. Glede na to, da sem v tem času študiral na fakulteti za šport sem v klubu prevzemal tudi trenersko delo. Na koncu sem proces treninga vodil že sam ob pomoči in nasvetih Čerina.
Po končani aktivni karieri sem potreboval nove izzive, predvsem na trenerskem področju. Zato sem se leta 2007, nekako na pobudo Mihe Šolarja s katerim sva skupaj tekmovala pri Novicah prišel v Calcit Kamnik in prevzel vodenje, ter delo s kategorijami od U15 naprej. Pri tem sem spoznal, da je za dobro delovanje kluba potrebna odlična koordinacija vseh vpletenih v klubu. Pri tem se je športni direktor Vrhovnik res izkazal. Lahko mirno rečem, da kot najboljši v vseh 18 letih mojega dela v kolesarstvu. V vseh teh klubih so se spletla prijateljstva, ki trajajo še danes in na katerem sem močno ponosen.
CALCIT-GT: Na kako visokem nivoju si tekmoval in kako uspešen si bil?
V Sloveniji sem se še najslabše uvrščal med mladinci (med tretjim in šestim mestom), nato sem svoj prvi vrhunec doživel s 33. mestom na SP do 23 let v Avstralskem Cairns-u. Najbolje mi je šlo od leta 2000 do 2005, ko sem bil na domačih tekmah redno med prve tri, na večjih tekmah (Svetovna prvenstva, Evropska prvenstva in Svetovni pokali) sem sicer redno sodeloval a dosežka iz Avstralije nisem uspel ponoviti. Ponosen sem tudi na skupno 19. mesto na gorsko kolesarskem Touru v Franciji.
CALCIT-GT: Kateri rezultat ti pomeni največ?
33. mesto na SP do 23 let in 19. mesto na Touru.
CALCIT-GT: Katere so bile tvoje prednosti in kaj slabosti pred ostalimi tekmovalci?
Prednosti: dober sem bil na kratkih vzponih in tehnično razgibanem terenu. Tudi razmočena in blatna proga sta mi ugajali.
Slabosti: dolgi in položni klanci. Nisem maral vročine in tako je tudi še danes.
CALCIT-GT: Novice Extreme so bile v času, ko sem sam pričel s tekmovanji v krosu vrhunska ekipa, ki je slovela po vrhunski organizaciji. Vaš vodja je bil Primož Čerin, ki je vsem poznan kot bivši 'profi' kolesar na cesti. Ti pa si bil v tej ekipi nekakšen kapetan. Kakšni so spomini na te čase? Si še v stiku z ostalimi člani ekipe?
Res je. Ekipa je delovala profesionalno. Le plače nismo imeli 🙂 Za vse ostalo smo imeli odlično poskrbljeno od opreme, trenerja oz. vodje Čerina, do medijev (časopis Novice), sponzorskega avtomobila, zdravnika itd. Čerin je res velika avtoriteta. Z njegovimi povezavami v tujini in doma bi, če bi bili na to pripravljeni, lahko tekmovali v profi klubih (Drašlerju je to tudi uspelo). Skratka za uspeh smo imeli vse pogoje, ki smo jih nekateri bolj drugi manj izkoristili.
CALCIT-GT: Kako pa lahko njihovo organiziranost primerjaš z organiziranostjo Calcita?
V Novicah je bilo veliko manj tekmovalcev. Poleg tega smo bili samo elite in do 23 kolesarji. Zadeva je bila res nastavljena samo za vrhunski šport. V Kamniku je zadeva veliko širša in zajema vzgojo mladih, rekreativce in tudi vrhunske tekmovalce. Zato je z logističnega vidika vse skupaj veliko bolj zahtevno. Samo delo je razdeljeno podobno. Vsak je bil zadolžen za svoje področje, kar je nujno za dobro delovanje kluba. Človeka, ki bi vodil vse, kot „one man band“ ni. Saj bi slej ko prej pregorel.
CALCIT-GT: Trenersko pot si torej začel v Novicah Extreme? Kako pa si jo nadeljeval?
Leta 2005 sem diplomiral s področja gorskega kolesarstva. Takrat sem tudi obesil na klin resno dirkanje. Želel sem si nekaj novega in ker v Novicah ni bilo mladih, sem iskal novo sredino. Našel sem jo v Kamniku. Zadevo smo skupaj s teboj in Želetom v letu 2007 na novo zastavili, in sicer predvsem na področju pridobivanja mladih. Rezultati po štirih sezonah se že kažejo, saj bivši mlajši mladinci že nastopajo v državnih dresih na tekmah najvišjega ranga v svetu, vedno več je mladih v klubu, v Sloveniji smo trenutno največji in znani po tem da dobro delamo…
CALCIT-GT: Od kje ti motivacija za prenašanje svojega znanja na mlajši rod?
Ob redni službi, ki ni povezana s športom in glede na to, da sem profesor športne vzgoje, ter trener sem nekako želel ostati povezan s športom, ki mi je toliko dal v življenju. Poleg tega je glavni razlog tudi fenomenalna Calcitova ekipa, ki me žene naprej. Pri tem bi še dodal, da naš glavni sponzor Calcit, kaže kaj pomeni biti pravi sponzor. To niso samo sponzorska sredstva, ki jih daje ampak, tudi želja biti seznanjen z delom v klubu, spoznavanju tekmovalcev, prijateljskim odnosom in iskrenimi željami za dobro delo. S tem so name naredili velik vtis, ki je sigurno pripomogel k še večji motivaciji in zagnanosti za delo.
CALCIT-GT: Si želiš v klubu ob močni finančni podpori v prihodnjih letih delovati tudi kot trener s polnim delovnim časom?
Želim si. Vendar, kot sam veš, se vse konča in začne pri denarju. Zaenkrat je delo v družinskem podjetju v prednosti. Tudi zaradi družine, ki me je skozi stala ob strani. Sicer pa se nikoli ne ve, kaj nam prinese prihodnost. Zaenkrat bo ostalo tako, kot je. Se pravi volontersko. Zadeva se lahko spremeni le ob res „močni“ finančni podpori.
CALCIT-GT: Bi rad dodal še kakšno spodbudno besedo našim tekmovalcem?
Ostanejo naj takšna dobra „klapa“, kot so in naj se zavedajo, da so za svoje rezultate odgovorni predvsem sami.
Miki hvala za tvoj čas in zanimive odgovore. Še naprej ti želimo veliko uspehov v zasebnem, tekmovalnem in trenerskem življenju. V upanju na nadaljne odlično sodelovanje!
Mohor