728 x 90

Erjavšek in Šerkezi uspešno do cilja Dalmacija Ultra Trail

img

Med  19. in 21. oktobrom je na Hrvaškem potekala tekaška preizkušnja Dalmacija Ultra Trail. Od starta do cilja sta prišla tudi Kamničana Boštjan Erjavšek, sicer tudi član Calcit Bike Teama, in Matjaž Šerkezi. Na poti so tekmovalci morali premagati 158,1 km zahtevnega kraškega terena in 6910 višinskih metrov. Erjavšek je tekmo končal na izvrstnem šestem mestu, Šerkezi je bil 19.

 

Erjavšek si je vzel čas in poskrbel za izčrpen ter zanimiv opis zahtevne tekaške preizkušnje.

 

Moje druge ultre letos (tekaške tekme), sem se zelo veselil. Komaj sem čakal, da pride dan, ko se bomo podali na pot proti čudovitim razgledom Biokovega hribovja. Pri takšnih razgledih namreč pozabiš na vse in resnično le uživaš in slediš cilju. V petek sem dočakal ta dan. Skupaj s sotekačem Matjažem Šerkezijem, sva se udeležila Dut-a.

 

Pri tako norem podvigu, kjer je proga poleg dolžine in višinskih razlik še tehnično izjemno zahtevna, moraš biti zelo dobro fizično in psihično pripravljen. Tak podvig zahteva veliko treninga. Treninge si prilagajam tako, da treniram v večernih ali zgodnjih jutranjih urah, ko ostali še spijo. Seveda brez podpore moje družine, službe in pravih prijateljev, to ne bi bilo mogoče. 

 

Ker sem od tekačev, ki so se tekme že udeležili slišal, kako tehnično zahtevna je proga, tokrat nisem imel časovnice, moji želji sta bili le priti v cilj in biti brez poškodbe. 

 

Enako kot na prvi ultri (100 milj Istre), me je tudi tokrat spremljal prijatelj Miran Škrtič. V zadnjih letih je postal specialist na področju športne prehrane in je skrbel za mojo hidracijo in prehrano med tekmo. Na sami progi je bilo 14 postaj, ena je bila vozilom nedostopna. Miran me je počakal na trinajstih okrepčilnih postajah, z odličnimi proteinskimi obroki, da sem lahko tekel naprej. Ko so me začeli prijemati krči, me je dobesedno namakal v magnezijevo raztopino. Težave sem imel tudi z ogromnimi žulji na nogah, ki so mi oteževali spuste. Večkrat mi je Miran pritekel nasproti ali po okrepčilni postaji tekel z menoj kakšen kilometer, da mi je bilo lažje. Od Brele do Pisaka (8,4km) je tekel kar z menoj, potem pa ga je nazaj do avta zapeljala prijazna prostovoljka.

 

Po predzadnji postaji mi je po približno treh kilometrih zmanjkalo tekočine in sem na žgočem soncu kar trpel, ampak sem zmogel priteči do naslednje. Potem sem imel do cilja le še 8,4 km, zato sem dal od sebe največ, kar sem zmogel.

 

Ko pa približno kilometer pred ciljem zagledaš šotor, napis FINISH in slišiš navijače,... in te le nekaj zadnjih stopnic loči od cilja,.... takrat te objame eno veliko veselje in neopisljiva sreča.

 

Do cilja sem potreboval 24 ur, 30 minut in 32 sekund. Dosegel sem odlično šesto mesto. Z rezultatom sem izjemno zadovoljen. Želji sta se mi uresničili: prišel sem na cilj brez večjih poškodb. Tudi Matjažu je uspelo priti do cilja. S časom 30 ur, 44 minut in 20 sekund se je uvrstil na 19. mesto. 

 

Zahvalil bi se za podporo (in neprespano noč) ženi Sabini, sinovoma Valu in Naju ter sestri Tanji. Hvala Calcit d.o.o., da ste mi omogočili udeležbo na tej tekmi. Miran Škrtič (www.fritid.si) hvala tebi (in tvoji družini) za podporo, vrhunske dodatke in prehrano, ker brez te pomoči ne bi bilo takšnega rezultata. Hvala tudi vsem ostalim, ki ste me vzpodbujali in verjeli vame.

 

Iz srca čestitam tudi vsem sotrpinkam in sotrpinom na progi. Hvala tudi celotni ekipi Dut-a za dobro označeno pot in veliko okrepčilnih postaj.

 

Verjetno se marsikdo sprašuje o smiselnosti takih preizkušenj. Meni je to zares v veselje. Rad imam naravo in na takih tekmah so razgledi neopisljivi. Poleg tega večino časa tečem sam, zato imam dovolj časa za pogovor s samim seboj. 

 

Hvaležen sem, da sem zdrav, da imam podporo vseh, ki vame verjamejo ter možnost, da lahko na tak način premagujem samega sebe.